Antonio di Benedetto : Zama

Dolg opis

Kratki roman Zama (1956) argentinskega pisatelja Antonia di Benedetta (1922–1986) je morda največje delo južnoameriškega eksistencializma; pogosto (in površno) so ga primerjali s Camusovim Tujcem pa tudi z Beckettovim Čakajoč na Godota. Prvoosebni pripovedovalec je Diego de Zama, v Ameriki rojen španski kolonialni uradnik v Paragvaju ob koncu 18. stoletja, ki v svojevrstnem, izrazno zgoščenem jeziku piše zgodbo svojega životarjenja v mrtvicah večnega čakanja.

Zama je le na videz zgodovinski roman; in čeprav je posvečen »žrtvam čakanja«, je le na videz zgodba o neskončnem čakanju – na ladjo, ki prihaja in nikoli ne pride, na boljšo službo, na nekaj »več«, na usodo, ki se zdi primernejša protagonistovemu videnju samega sebe. V resnici je zgodba o samoslepilu, temeljni brezciljnosti in bistveni eksistencialni nevednosti, zaviti v brezup. V tem je njena brezčasnost.