Ivan Urbančič : Zaratustrovo izročilo I

Dolg opis

Svojega pogovora o zadevi Zaratustrovega izročila ne začenjaš niti zavoljo sebe niti zavoljo kogar koli ali česar koli drugega. Ta pogovor hoče biti poslušen edinole glasu zadeve Zaratustrovega izročila zaradi njega samega in njegove zadeve. Takšen odnos pa ni možen v kaki akademski ali učenjaški »objektivni distanci«, če naj bo pristen. To pomeni: pri iz-povedi Zaratustrovega izročila si ti sam tisti, ki zdaj govori oz. filozofira. Ne moreš se skrivati za Nietzscheja. Ne dovoliš si tega, namreč takšnega neprizadetega znanstveniškega samozatajevanja. Toda v tem dejstvu je skrit - zagotovo najtežji - problem pristnega filozofiranja: zahteva po bistveni spremembi sebe samega iz zadeve lastnega filozofiranja. Filozofiranje ni niti učenje, niti ni zgolj govorjenje česa, niti ni od tebe ločeno znanje. Filozofiranje je pristno iz neke lastne pristojnosti sami zadevi mišljenja, v kateri te ta zadeva sama bitno osvoji. Osvojitev ni kaka verska obsedenost ali prepričanost v svoj prav, ampak je sprostitev v svojost lastnega bitja kot iz same zadeve mišljenja zasnovanega in tako svobodno prebivajočega v svetu. To pove izrek prazačetka filozofiranja, ki pravi, da je misliti in biti isto: tó autó noein estin te kai einai. Pri tem izreku je einai - biti - najprej tvoje lastno biti: namreč kot bitje (BIT-JE). Ta Parmenidov izrek zarisuje obzorje vsega pristnega filozofiranja in med drugim pove: filozofiraš zmeraj le ti sam kot od zadeve mišljenja o-svojeni in nji pri-stojni. Tako šele je najprej misliti (védeti) in biti isto. Toda da tako je, ni nekaj zgolj danega, kar se zgolj »objektivno« konstantira, ampak biva šele kot bitna sprememba ali spreobrnitev tebe samega tako, da se šele kot iz zadeve mišljenja o-svojeni vzpostaviš kot pristni in nji pri-stojni ti sam. Vse drugo na polju filozofije, kar je »manj« kot to - vsak filozofski akademizem, intelektualizem, univerzitetni študijski pogon, publiciranje »filozofskih študij«, zgolj »filozofska« učenost ipd. - je tu še nezadostno. Ni nesmiselno, ni nepotrebno, a vendar brez bitne spremembe tebe samega z vsem takim še ni izpolnjeno pristno filozofiranje. Kajti pri vsem takem je mogoče biti le »objektivno distancirani« referatar, predavatelj, publicist, učenjak, komentator, prežvekovalec ipd., ki pač prenaša in preklada filozofske zgolj besede. Najbolj samosvoja zadeva Zaratustrovega izročila je neka preustvaritev sebe samega iz zadeve lastnega mišljenja. Zaratustra kot od Nietzscheja ustvarjeni lik človeka misleca in ustvarjalca je tisti, ki sebe samega bitno preustvari iz zadeve svojega mišljenja. To ravno je bistvena samosvojost Zaratustre kot takega lika. In v tem je nekaj neznanskega, saj se takšna preustvaritev sebe nakazuje kot neka svetovnozgodovinska sprememba evropske človeškosti. Proti filozofski tradiciji, ki da svet »zgolj razlaga«, zahteva npr. Marx spremembo sveta. Toda osnova vsake spremembe sveta je - negibno - spremenjeni človek. Natančneje rečeno: sprememba človeka in sveta skupaj je istoizvorna iz zadeve mišljenja kot svetovnozgodovinskega. Taka sprememba človeka in sveta pa nikakor ni nekaj, kar bi lahko prišlo vnanje, s spremembo institucij in družbenih odnosov, ampak - če sploh - more priti le kot prej omenjena osvojitev iz svetovnozgodovinske zadeve filozofiranja. Zato velika izvorna filozofija nikoli ni zgolj »razlaga sveta«, kakor meni Marx, ampak je že sama izvorna preustvaritev človeka in sveta, ki ima svoj čas. Nietzschejeva velika filozofska misel, katere zadevo zdaj imenujem Zaratustrovo izročilo, je v tem oziru posvečena nalogi svetovnozgodovinske preustvaritve evropskega človeka in sveta. Knjiga »Zaratustrovo izročilo« je zavezana Zaratustrovemu izročilu in je v svoji iz-povedi poslušna njegovi zadevi. Ko dojameš misel Zaratustrovega izročila iz njene lastne zadeve, odpade pri lastnem filozofiranju vsaka poljubnost in samovolja. V Zaratustrovem izročilu najdeš nepoljubno novo misel našega časa, ki po eni strani povzema bitne motive vse velike filozofije Evrope od njenega začetka v stari Grčiji naprej in jih obenem pripelje do lastnega konca - dovršitve. Po drugi strani pa Zaratustrovo izročilo po svojem nerečenem sega še pred sam začetek filozofije v izvorno začetno zgodbo evropske svetovne zgodovine; vendar ne historično, ampak v smislu prehoda do izvora ali počela, do stalno vladajočega začetka. Knjiga »Zaratustrovo zročilo« govori iz poslušnosti glasu zadeve Zaratustrovega izročila in je v tem smislu izpeljani od-govorni govor. V tem je »metoda« pričujoče knjige.