Pierre Bourdieu: Homo academicus

Homo academicus Pierre Bourdieu

Bourdieujev Homo academicus je knjiga, ki bi jo morali poznati ne le sociologi, temveč vsi, ki delajo v akademskem okolju – vendar je marsikdo noče poznati, saj je avtor z njo lucidno nastavil sociološko zrcalo lastnemu poklicnemu okolju, torej univerzi in akademskemu polju.

Lastnost	Vrednost
Založba	Pedagoška fakulteta
Zbirka	Temeljne razprave
Prevod	Matej T. Vatovec, Varja Balžalorsky
Spremna beseda	Slavko Gaber, Pavel Zgaga
Oprema	Igor Cerar
Leto izdaje	2013
Strani	295
Jezik	slovenski
Tip datoteke	pdf
ISBN	9789612531140

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Kupi Izposodi

Dolg opis

Tako razumemo, da je položaj v univerzitetnem prostoru, kakor ga lahko definiramo z izključno univerzitetnimi kriteriji in lastnostmi, tesno povezan s »političnimi« stališči. Opazno je namreč, da v prostoru, ki je konstruiran na samih univerzitetnih lastnostih, bližine in oddaljenosti tesno ustrezajo »političnim« podobnostim in nasprotovanjem v sporih maja leta 1968 in pozneje (tako, na primer, vsi podpisniki podpornega predloga Robertu Flacelièru zasedajo v univerzitetnem prostoru položaje, ki so blizu položaja njihovega »ogroženega« kolega; na enak način profesorji, ki so javno zavzeli stališče, s peticijami, izjavami, deli itn., za ali proti gibanju maja 1968, zasedajo v univerzitetnem prostoru diametralno nasprotne položaje, kjer se tisti za postavljajo v celoti v jugozahodni sektor diagrama, tisti proti pa predvsem v jugovzhodnega). Če je to tako, je tako zato, ker težnja različnih profesorjev k povezovanju obrambe korpusa in obrambe zaščitenega trga, ki jim zagotavlja tesno nadzorovano šolsko publiko, variira s stopnjo, po kateri je vrednost njihovih proizvodov odvisna od stalnosti tega trga ali, če hočemo, s stopnjo, po kateri je njihova kompetenca – tj. njihov specifični kapital – odvisna od statutarnega zagotovila, ki ga daje institucija.1 Silnost odporov, ki jo je pri najbolj tradicionalističnih učiteljih najbolj tradicionalnih disciplin povzročilo spraševanje šolske institucije in trga, na katerem jim zagotavlja monopol, je strogo proporcionalna odvisnosti njihove produkcije glede na trg: ker so pogosto skoraj brez vrednosti zunaj meja šolskega trga (zelo redko so prevedeni v tujini), so kulturne produkcije običajnih profesorjev – začenši z njihovimi predavanji – ogrožene z devalvacijo, ki jo povzroča kriza institucije, ko pridejo na trg novih proizvodov, ki jih nudijo najbolj formalizirane in najmočnejše discipline, kot sta jezikoslovje ali družboslovje.