Matija Zorn, Blaž Komac : Zemeljski plazovi v Sloveniji

Dolg opis

Zemeljski plazovi nas v zadnjih desetletjih kar pogosto opominjajo, da je tako imenovana neživa narava še kako »živa« in se hitri premiki zemeljskih gmot dogajajo tudi v našem času in v našem okolju, bodisi kot sestavni del nenehnega naravnega dogajanja bodisi, žal prepogosto, tudi zaradi nespametnega človekovega ravnanja. Človeška družba v svojem bohotnem širjenju po prostoru oziroma pokrajini vse prepogosto spregleda drobne signale, s katerimi ji narava, enako kot sikajoča kača, sporoča, naj jo pusti pri miru. Navkljub temu posega v pobočja, na katerih nestabilne gmote samo »čakajo« na morebiti neznaten povod, da napravijo človeku ogromno škodo in včasih odnesejo tudi človeška življenja.Izjemna zapletenost proženja zemeljskih plazov ter nešteto ugotovljivih in neznanih dejavnikov, ki lahko vplivajo na njihov nastanek, daleč presega zmožnosti ene same znanstvene panoge, zato jih je treba obravnavati z različnih zornih kotov in z različnimi metodami. Zaradi tesne povezanosti zemeljskih plazov s kamninsko podlago so pomembno področje preučevanja geologov, so pomemben del sistema eksogenih geomorfnih procesov, zato se z njimi že desetletja ukvarja geomorfologija, kot eden od pokrajinskih elementov z naravno- in družbenogeografskim ozadjem so predmet preučevanja geografije, pri ocenjevanju nevarnosti plazov in pri njihovi sanaciji so nepogrešljivi inženirski geologi, hidrologi, gradbeni inženirji, z njimi bi se morali več ukvarjati prostorski načrtovalci in še mnogi drugi. Multidisciplinarni pristop nam narekuje tudi njihova številčnost: poleg tisočev poznanih in registriranih zemeljskih plazov jih imamo verjetno še več na območjih najintenzivnejšega delovanja eksogenih geomorfnih procesov, na primer v povirnih delih neštetih grap in manjših stranskih dolin, ki zaenkrat še niso zanimiva za človekove posege in so prepuščena gozdu, da jih malce kroti na njihovi neustavljivi poti po pobočjih navzdol.Sprožitev zemeljskega plazu je nepovratni naravni dogodek in ob velikih plazovih lahko le rešujemo gola človeška življenja ter od daleč opazujemo, kdaj in kje se bo njihova pot ustavila, nato pa z ogromnimi sredstvi poskušamo sanirati nastalo škodo in do sprejemljive stopnje zmanjšati neposredno ogroženost domačega prebivalstva. Več po sprožitvi plazu skorajda ne moremo storiti, zato pa je toliko pomembneje predhodno oceniti, kje so nestabilna in potencialno nevarna območja in ta spoznanja tudi upoštevati pri prostorskem načrtovanju in poseganju v konkretni prostor. Za to nalogo imamo na razpolago vrsto znanstvenih metod, od katerih so nekatere predstavljene tudi v tej knjigi. Najbolj natančne rezultate bi vsekakor dobili s podrobnim geološkim in geomorfološkim kartiranjem vseh potencialno nevarnih območij, vse obstoječe znanje o zemeljskih plazovih pa lahko dobro uporabimo tudi pri posrednih metodah na podlagi modeliranja, ki jih avtorja knjige prav tako podrobno obravnavata.Rezultati, pridobljeni z različnimi metodami preučevanja, se res do neke mere razlikujejo, a nas kljub temu soglasno opozarjajo na območja velike in največje nevarnosti zemeljskih plazov. Pričujoče delo dveh mladih znanstvenikov je nov, pomemben geografski prispevek k boljšemu poznavanju naravnega dogajanja, ki ga tudi širša javnost ne bi smela spregledati. Prepriča nas, da bomo morali prej ali slej spremeniti naš robat odnos do zapletenega, izjemno krhkega ravnovesja v naravi in se včasih tudi sprijazniti z našo popolno nemočjo pred mogočnimi naravnimi silami. Zaželeno bi bilo, da bi nas ta nemoč še bolj spodbudila k poglobljenemu preučevanju teh naravnih pojavov, predvsem pa k večjemu upoštevanju v knjigi predstavljenega védenja in bolj premišljenemu ravnanju pri prihodnjem poseganju v skrajno zapleteno in občutljivo naravno ravnovesje.