Jack London : Beli očnjak

Dolg opis

Med knjigami boste težko našli tako živo, preprosto in pretresljivo živalsko zgodbo, kakor je popisana v Belem očnjaku. Jack London je poznal svet, od Aljaske do Južnega morja, poznal je človeka in naravo, tudi živalski svet; le tako je mogel napisati vrsto knjig, ki vse razodevajo, kako ostro oko, kako tenak posluh je imel tudi za tisti svet, za živalski svet, ki ne pozna govorice, a ki je prav v njegovih zgodbah ali knjigah na glas spregovoril. Žival, ki je od Ezopovih časov sem prišla zato v basen, da bi ponazarjala človekove napake in bi bila človeku v svarilo, ta žival je v Londonovih knjigah zaživela svoje povsem samosvoje življenje – in takšnega zaživi tudi Beli očnjak, ta otrok divjine. Srečanje s človekom, bodisi da so to bogovi divjine ali višji bogovi, postane zanj usodno ter bi ga skoraj tudi strlo; ali prišel je znova človek, drug človek ali drug višji bog, ki je znal v živali premagati sile sovraštva in zbuditi nove življenjske sile, najprej naklonjenost, zatem ljubezen do človeka; kajti Beli očnjak se je usodno povezal s človekom, je postal človeku vdan ter si je naložil tudi dolžnost, da bo čuval gospodarjevo lastnino in tudi gospodarja, kakor se zgodi na koncu v knjigi. »Beli očnjak se je odrekel svojemu plemenu in se oklenil človeka... Človeška dobrota je bila ko sonce, ki je prijazno sijalo nanj, in rasel in uspeval je ko cvetica, ki so jo vsadili v dobro zemljo.«