Uroš Zupan : Sto romanov in nekaj komadov

Dolg opis

Je nekakšno raziskovanje, skoraj hvalnica branja in poslušanja, pa tudi potovanje od otroštva proti zreli dobi, natančen opis postaj, na katerih se ustavlja pripovedovalec. Med njimi so kultna zbirka Sto romanov, gigantska vrata za vstop v svetovno književnost, Piki Jakob kot otroška klasika, Peto nadstropje trinadstropne hiše kot satirična klasika, Milan Kleč kot klasika sam po sebi, Hermann Hesse kot razstoličena klasika … Temu sledijo komadi in z glasbo je zgodba podobna kot s književnostjo. Postaje so včasih znane, včasih bolj skrivnostne, a v večini primerov prav tako klasika. Sto romanov in nekaj komadov je preplet dveh svetov, sveta književnosti in sveta glasbe, je zgodba o ljubezni in vzvišenih trenutkih, ki naj bi jih pisanje obvarovalo pred časom in pozabo, in seveda tudi zgodba o klasiki. Njen zagovor. Zagovor klasike. 
Uroš Zupan je pol stoletja star pesnik, esejist in občasni prevajalec, avtor devetih knjig poezije in sedmih esejističnih knjig, dobitnik vrste nagrad. Njegove knjige so prevedene v nekaj tujih jezikov.

Recenzija Bukla

Uroš Zupan vijuga med pisanjem poezije in esejistike in se v obeh smereh počasi, a vztrajno približuje deseti knjižni izdaji. Za njegove eseje je značilna kulturološka nostalgija, duhovno (spo)prijateljevanje s prebranimi avtorji, s slišanimi glasbeniki. Nepretrgana zaveza literaturi se prevesi v poglobljene umetnostnozgodovinske zapise, ki, tako kot v Pešcu (2003), ostajajo izkustveno osebni, a so tokrat še bolj temeljiti in pregledni. Zupan bere intuitivno, a z vero v neko sistematično logiko, ki se odkrije šele v notranji predelavi gradiva, v nakopičenju bralskih in življenjskih izkušenj ter v končni razelektritvi ob refleksiji le-teh. Sto romanov iz naslova se nanaša na istoimensko zbirko, pa tudi na količino predihanega. Najdaljši del je posvečen prozi, sledita ji poezija in (zabavna) glasba. Zdi se, da je pisec skozi že omenjenega Pešca, pa tudi v zbirkah Čitanka Panini (2007) ter Rilke proti Novim fosilom (2009) brusil slog, s katerim se bo nekoč zmožen v velikem zamahu spraviti tudi nad ljubezen do proze, kar je, iščoč trajnost, nespremenljivost in »klasiko«, kulminiralo prav v tej knjigi.

Žiga Valetič; Bukla 103