Andrzej Stasiuk : Dukla

Dolg opis

V novelistični zbirki Dukla (1997) Andrzej Stasiuk snuje svojo značilno pripoved, v kateri so mu prostor, čas, pokrajina in potovanje izhodišče za liričen opis, metafizično preizpraševanje, melanholičen splet spomina in domišljije. Opisi poti in mesta Dukle na jugovzhodu Poljske, zaustavljenega v času, pogreznjenega v lenobnost karpatske pokrajine, se v osrednji zgodbi prepletajo s spomini na pripovedovalčeva otroška doživetja pri starih starših, delavnem in pobožnem dedu ter skeptični, preudarni babici, ki so jo obiskovali duhovi pokojnikov. V podeželskem zatišju je še posebej občuten dotik ničnosti, iz katerega vstaja meditacija nad človeškim telesom, bodisi strohnelim telesom Amalije Mniškove, ki je tukaj umrla leta 1773, ali živim telesom papeža, ki je Duklo obiskal v juniju 1997. Več kratkih poetičnih zapisov, ki so prav tako svojevrstno premišljevanje nad minevanjem, rzkrojem in ničnostjo, je namenjeno živalim, njihovemu trpljenju in neosmišljeni smrti.

Andrzej Stasiuk (1960), ki je od začetka devetdesetih let izdal vrsto odmevnih romanov in novelističnih zbirk, npr. črtice Obzidje Hebrona (Mury Hebronu, 1992), roman Beli vran (Biały kruk, 1995), novele Čez reko (Przez rzekę, 1996), Dukla (1999) pa do romana Devet (Dziewięć), je med najbolj cenjenimi in priljubljenimi poljskimi prozaiki svoje generacije. Za njegova dela je značilna tematika z družbenega obrobja, tako mestnega kot podeželskega, njegov literarno-jezikovni slog pa je razpet med inovativno pogovornost in izrazito liričnost.