Primož Čučnik : Otročjost
Podrobnosti knjige
Biografije in spomini / Sodobni romani (20. in 21. st.)
Otročjost Primož ČučnikPrvi roman nagrajenega pesnika Primoža Čučnika je zgodba o otroštvu in odraščanju. Roman je pripovedovan iz perspektive otroka.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Lud literatura |
Zbirka | Prišleki |
Leto izdaje | 2013 |
Strani | 192 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789616717953 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Spomin je luknjičav, domišljija pa izbirčna, tako da ni vedno mogoče ustreči obema. In otroštvo je lepo, vsaj tako ga vidimo, ko skozi slamice v soku pogledujemo v njegovo daljno preteklost in sanjarimo. To je čas brez skrbi in čas, ko se komaj učimo omejitev. In vendar verjamem, da luknjičavi spomin v zadevah otroštva nima najpomembnejše vloge. Preprosto vse lahko pozabimo in si izmislimo na novo, posebej če je bilo naše otroštvo, kot se reče, srečno. In samo pod pogojem, da verjamemo, da je bilo naše otroštvo srečno, lahko sploh začnemo raziskovati njegov bistveni del. To je otročjost. Otročjost je bistvena prvina otroškosti, nekakšna podstat, vodilo, nekakšen temelj. Brez otročjosti ni in ne more biti srečnega otroštva. In otročjost je, če gremo še dlje, tudi temelj za vsakršno življenjsko srečo. Merilo našega zadovoljstva sledi naslednji formuli: Zadovoljni smo toliko, kolikor otročjosti doživimo v času, ki je njeno naravno obdobje, to je v času otroštva. In potem: kolikor je uspemo prenesti s sabo v naslednji čas, ki je tako imenovana odraslost. Razprava o otročjosti je lahko povsem kratka, saj o njej ni kaj razpravljati. Lahko pa je tudi zelo dolga, že skoraj razvlečena, saj sta otroštvo in z njim otročjost neizčrpen vir zgod in izmišljije. Kaj je torej otročjost? Ali, če hočete, kaj je moja otročjost? Je to res nekaj slabega, s čimer se nimam kaj hvaliti in ponašati; skrajno neresno, komaj omembe vredno stanje? Bržkone le stranpot značaja, s katero še najlaže opravi ignorantska pripomba ali slabšalna oznaka, že skoraj psovka? Sta pobeg k otroškosti in zatekanje v otročjost upravičena samo takrat, ko odpovedo vsi drugi argumenti? Je otročjost v resnici nekaj nedopustnega in ob-žalovanja vrednega? Ali pa je namerno zatekanje v razposajeno infantilnost lahko celo kaznivo dejanje, ki mora biti sankcionirano z isto mero, kot jo uveljavlja? Skratka. V zadevi otročjost se postavlja več vprašanj kot odgovorov, zato se čutim dolžnega, da jo podrobneje raziščem.