Tonja Jelen : Greva, ostajava, saj sva
Podrobnosti knjige
Nova zbirka Tonje Jelen upesnjuje razhajanje partnerske zveze, nosečnost in materinstvo, v tem okviru pa vzpostavljanje nove avtonomnosti.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Kulturni center Maribor |
Zbirka | Zbirka e-knjige Kulturnega centra |
Leto izdaje | 2020 |
Strani | 94 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789616781503 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Nova zbirka Tonje Jelen upesnjuje razhajanje partnerske zveze, nosečnost in materinstvo, v tem okviru pa vzpostavljanje nove avtonomnosti.
Že čisto dramaturška zgradba se začne s pesmimi prve četrtine, ko literarna subjektka iz stanj razpršenosti išče moči za izrekanje. To se zgodi v drugi in tretji četrtini, zadnja pa prinaša pesmi zmirjenosti v sobivanju z otrokom.
Nizanje občutkov, podrobnosti vsakdana natrgajo spominski drobci. Najprej le nakazani, nenadni, še nehoteni se v sredici zbirke strnejo v plaz besed. Te so – komaj izgovorjene – že tudi prečrtane, oddeljene od sebe, prepuščene pesmi, da jih meri po svoje. V procesu pesnjenja se spominjanje prevesi v pozabljanje in celjenje.
Poprej pa izginjajo prehodi, obrisi prostorov se lomijo, partnerja se krčita. Čas se ohlaja, spusti pod ničlo. Literarna subjektka mu iz stanj odrevenelosti dovaja toploto, zato podobe tlenja, prižiganja, gorenja. Toplota veje tudi od novorojenega bitja, z njo pa moč za premik v prostor, oblikovanje misli. Gotovost in določenost postaneta sredstvo zaščite, vzpostavitve meja, nikoli pa cilj. Živeti svet brez središča in v njem tlakovati pot ravnovesja, »/osvetljenost in dinamičnost/ sta tukaj najpomembnejši/«.
Kratko kratki stavki se menjujejo z valujočimi povedmi, te pa s trganko premega govora, vprašanj, vzklikov in vzdihov. Vzpostavi se svojstven ritem, ves čas na sledi dihanju, bitju in razbijanju srca, premikom v maternici, vzgibom dojenčka. Govor postane zadihan, zasopel, kot po napornem teku, v njem pulzirajo trenutki, doba, dediščina človeške vrste, njena temna zaledja, pobliski svetlobe.
Citati, polcitati in njihovi zametki ne zmotijo vztrajnega iskanja lastnega glasu, intonacije, ritma, misli. Strukturirani so v mreženje besed, ki nikjer ne izstopajo, ne ranijo tkanine, ne potisnejo ob branju v drug kontekst, gradijo pa občutek sozvena z drugimi pisavami, preseganja samosti v ustvarjanju.
Novi intimizem Tonje Jelen se hrani z modernizmom in impresionizmom, od drugih umetnosti pa mu je najbližja fotografija. V slovenski prostor prinaša nekaj svežega in milega, v živalskih podobah pa čudovito neoprijemljivega.
- Lidija Gačnik Gombač