Miha Remec : Iksia

Dolg opis

Tako tudi Iksia kaže, da avtor znanstvenofantastični žanr dojema tudi kot pripomoček za razgrinjanje vsakršnih univerzalij o človekovem bistvu, njegovih upanjih, strahovih, ljubezni, stranpoteh in kesanjih: tudi v tej
Remčevi prozi je nespregledljivo, da se fantastika ves čas preliva v mogočo realnost, zgodbe pa govorijo predvsem o človekovi zmotljivosti, ki je brezmejna in brezčasna.
Avtorjeva antiutopičnost oziroma antiapokaliptičnost v Iksii kaže človekovo potrebo po nadzorovanju drugih, po malikovanju in tribalizmu, ki nikakor noče pristati na božje razboženje, če pa se to res zgodi, poskuša praznino
in strah pred neznanim na vsak način zapolniti z novim božanstvom in novim verovanjem.
V ta ris Remec elegantno vpelje siceršnje konstante omejenega žanra, neznane svetove upoveduje tudi z domiselno izbranimi neologizmi, a ne pristaja na običajne šablone, saj njegova zgodba zmore povedati bistveno več tudi o moči ljubezni, o slehernikovem brezkončnem upanju, bogoiskateljstvu in duhovnem zadoščenju, dodaja pa tudi refleksije o temnejših plateh civilizacije, predvsem o vsakršni nestrpnosti.