Mirana Likar Bajželj : Sedem besed

Dolg opis

Zbirka zgodb Mirane Likar Bajželj je sestavljena iz štirinajstih zgodb in ene, kar ni naključje. Kot v njej prirejeni in citirani sonetni venec, se konča z zgodbo, sestavljeno iz ključnih stavkov zgodb in učinkuje kot magistrale. Podčrtani stavki kot da so sprožilo in jedro, okoli katerega so razpredene in organizirane posebnosti protagonistov, tisto, zaradi česar si zaslužijo pozornost, z vsemi nesporazumi med njimi in svetom, ki jih besede ne morejo premostiti – govor je vedno nova raven nesporazuma. Povzetek ključnih stavkov priskrbi zbirki zunanji okvir; zgodbe, ki se pogosto začnejo v nekih drugih časih in so današnji samo posledica minulih, v različnih prostorskih koordinatah, na pločnikih rdečih četrti ali v parkih na mestu izsušenih rečnih strug, na sodiščih in na snežiščih, v dražljivi soseščini, kjer prebivalci o vseh vse vedo, so tako povezane. V skladu z ugotovitjo, da »življenje raznaša svetove, ujame glasove, poveže bregove«. Osebe so s tem prepletene in uglašene, obenem z avtorskim jezikom, ki se oprime najdenih zapisov, nosilci zgodb so zbrani in izbrani kot naključni gostje v kavarni, ki si delijo skupni prostor fikcije. Ne glede na to, v kateri fazi njihovega življenja jih zalotimo, pred nujno in prihajajočo deziluzijo, v trenutku, ko se ravno dričajo v novo avanturo in preobrat, ko bodo vzeli usodo v lastne roke, ali v trenutku svobode, ki nastopi v brezčasju onstran želje in strahu, jim Likar Bajžljeva priskrbi prepričljivo, kratki formi primerno škrto izrisan portret in profil, pa tudi ozadje. V nekaj daljših zgodbah so zasnutki družinskih skrivnosti in zavezništev, do katerih bralec prodira počasi, pogosto zato, ker so popisane od znotraj, skozi otroško ali kako drugače naivno in zmaknjeno optiko, pri kateri prozaistka pokaže ne samo svojo sposobnost vživetja, tudi posluh za ustvarjanje specifičnih atmosfer. Zgodbe so stkane iz fragmentov in komponirane iz izsekov vsakdana, ki postavljeni en zraven ali nasproti drugega delujejo kot orisi usod, drobne situacije in preobrati se pokažejo za odločilne šele z oddaljene in nadrejene, vsevedne in nevpletene, čeprav sočutne točke zrenja, premolki so tisto, kar jih poveže in zlepi, majhni koraki pripeljejo do pogostega občutka nemoči ali spoznanja posameznikove omejenosti in določenosti; ali obratno, do nove samozavesti in odločitve za akcijo – ali dokončno prepustitev. Matej Bogataj