Mojca Andrej: Kavč učiteljice Veronike

Kavč učiteljice Veronike Mojca Andrej

V slovenski literaturi verjetno ne obstaja bolj odkritega priznanja, ki obravnava šolski sistem, kot je roman Mojce Andrej Kavč učiteljice Veronike. In to priznanje gre takole: naravno zanimanje za učenje je podrejeno ciljem šole, katere poslanstvo je v osnovi disciplinske narave. Ne več tako mlada učiteljica Veronika, ki je v sistem vstopila z idealističnim dojemanjem lastnega poklica, razume, da se sistem obrača proti njej in nima prostora za odzivanje na spreminjajoče se potrebe razreda konkretnih učencev. Veronika je načeloma nadpovprečna učiteljica: namesto da bi pisala poročila o učencih, v katerih dejansko uživa, komentirala napredek učencev, staršem dajala vedeti, da pazi na njihove otroke, mora kljukati okvirčke na standardnem seznamu trditev. Resnični spor, do katerega pride, je, da sama avtoritete, recimo discipline kot orodja moralnega in duhovnega izboljšanja, nima, hkrati pa tudi ne verjame, da je represija lahko duhovna vrlina. Toda stvar je v tem, da konflikt na prvi pogled ni očiten. Obstaja spomin na to, kako bi šola morala biti prostor za »vzgajanje otrok«, z disciplinsko »otroško psihologijo«, toda hkrati je jasno, da se je šolsko polje spremenilo v dirkališče: »šole tekmujejo v višji storilnosti, učitelji za točke in napredovanja, otroci med seboj v vseh mogočih rečeh, temu so se pridružili tudi starši. Imperativ samo nebo je meja in tako razmišljanje je pravi virus. In ta mašinerija melje dan in noč in se vrti vedno hitreje. Ta 'vedno hitreje' je težava, ker kar naenkrat postaja stvar po sebi. Vsi zamahnejo z roko in rečejo, da tako pač je.«