Slavko Grum : Beli azil

Dolg opis

Pobeg iz neznosne zavestnosti v podzavest tako za Gruma lahko poteka preko spanja, bdečega sanjarjenja, »otoka umetnosti,« religije ter živčnih dražil, kakor so alkohol, nikotin, morfij, kokain, opij itd. Potem pa najradikalnejša: bolezen in samomor, ki sta »pobeg iz sveta«, kadar neznosnosti obstoja v življenju, ki nam je vsiljeno živeti, več ne zdržimo.

Grumova kratka proza se posveča predvsem temu. Na eni strani so to dokaj poročevalska pričanja iz podzemlja družbe, ki večinoma spadajo tudi med daljše, s širšim zamahom izdelane zgodbe. Blaznice, pijanske beznice, kurbišča, norišnice, zapori, izkušnja poroda deformiranih otrok iz porodnišnice ipd. Na drugi ravni pa je njegova pisava bolj skoncentrirana, osredotočena na posameznika in njegovo izkušnjo življenja, občutje neznosnosti obstoja v svetu, v katerem ni mogoče živeti, ne moremo (ali pa pač ne smemo) pa iz njega preprosto pobegniti. Pri čemer dobro razumemo strah Cerkve pred samomorom in njegovo skrajno demonizacijo, saj so se v prvih časih krščanstva pojavljale zamisli, da se človek morda lahko umakne v boljši svet, v nebeško kraljestvo, po lastni volji in odločitvi. Z dejanjem.

Iz spremne besede/ Robert Titan Felix