Dolg opis
Zakaj torej še ena pesniška zbirka?
Pravično vprašanje!
Pričujoča pesniška zbirka je drugačna. Kako?
Poezija je izpoved imperij uma, ubeseden lirični hrup izpovedujoče osebnosti. Osebne impresije trpljenja, hrepenenja, sreče, ponotranjenega dojemanja sveta in podobno so temelji poezije. Skratka, človekova zavest je hrupna poljana odzivanja na svet okoli nas. Poetična duša ta silni pritisk poskuša kanalizirati skozi poezijo. Verzi so ubesedni hrup ponotranjene refleksije.
A pričujoča zbirka ni odmev hrupa, temveč tišine. V tem je ta zbirka nekaj drugačnega.
Naj podam krajši uvod.
Človeška zavest je prostor, kjer se fokusirajo vplivi časa in prostora. S pomočjo zavestnega truda je možno ves ta hrup utišati in zavest očistiti vplivov okolja. Ko se človeška zavest utiša, postane popolnoma odprta za to, čemur mistiki rečejo božanski vplivi. Središče zavesti postane ogenj čistega uvida, neobremenjenega z bučanjem valov čutil, čustev in misli. Mistiki temu rečejo poslušanje tišine božjega razodevanja. V resnični magiji je to prevajanje božje volje v udejanjen Univerzum.
Besede so nepomembne. Pravzaprav so odraz misli, približek posredovanja notranjega sveta. Torej so približek tudi izražanja notranje tišine.
V pesmih, ki sledijo, boste zaman iskali sledi hrupnega prepleta čustev in odzivanja na svet okoli nas. Te pesmi so nasprotje hrupnega izpovedovanja trpeče duše, navdihnjene od hermetične muze nerazumevanja.
Podnaslov zbirke je Tako je bog govoril. Seveda sebe ne smatram za boga. To bi bilo skrajno predrzno. Sebe smatram za poslušalca tišine nebeških strun razodevajočega vesolja. Z naporom volje je vsakdo sposoben doseči prozornost poslušanja božanskih vplivov. Ko postaneš zgolj kanal skrivnosti onkraj zaznav, lahko spregovoriš s poezijo tišine. Bog govori s tišino. Hrup ni božje delo. To je človeško delo.
(iz spremne besede)