Dolg opis
Ivo Stropnik (1966), otroštvo in mladost v Ravnah pri Šoštanju; abs. študij slovenistike na FF v Ljubljani; od 1993 živi in ustvarja v Velenju; od leta 2000/2002 glavni in odgovorni urednik Velenjske knjižne fundacije ter umetniški in organizacijski vodja mednarodnega književnega festivala Lirikonfest Velenje (pobudnik in večletni organizator festivalnih literarnih prireditev, nagrad idr. akcij, mdr. mednarodne Pretnarjeve nagrade ambasadorjem SKJ po svetu, Akademije Poetična Slovenija, velenjice/čaše nesmrtnosti, prevajalskega in esejističnega Lirikonovega zlata, potopisne krilate želve, književniško-prevajalske rezidence v Velenju, urednik festivalnih antologij Rp. Lirikon21 idr.).
V zadnjih treh desetletjih in pol (med 1983–2018) je objavil osemnajst samostojnih knjig leposlovja za odrasle in mladino, od tega dvanajst zbirk poezije za odrasle, s katero je predstavljen tudi v revijalnih, festivalnih in antologijskih prevodih.
Knjižno objavljena poezija za odrasle: Zlati metulji (dijaška pesmarica, 1983), Redčena konjenica (pesniški listi v grafični mapi P. Matka, 1991), Podtalnica (1991), Skrivalnica v očesu (1993), Lastna imena mojega doma (1997), peteroknjižje Slovarjenje melanholije in radoživosti I–V: Rosa ni pozabila name (1997), Daljave (1998), Triangel (2001), Nate mislim, votlina v glavi (2006), Knjiga šumov (2009); antologija Nazaj k živali (sto izbranih in novih pesmi, 2008); XXXL – Velike ljubezni (2012); Šivala je zvezda deklico & Slovar MIR (2018).
Pesnik Ivo Stropnik zavzema v sodobni slovenski liriki zaradi svojega specifičnega in samoniklega pesniškega izraza posebno mesto, zaradi katerega ga lahko mirne duše imenujemo kar osamelec. Pa ne zato, ker mnogi obešajo nanj brezpomembni atribut »velenjski pesnik«, temveč preprosto zato, ker njegovo »slovarjenje«, bolje rečeno, liriziranje slovarskih gesel in gnezd, ki jih jemlje iz vseh tako semantičnih kot slovničnih plasti jezika, dodaja k sodobnemu lirskemu izrazu samosvoj pečat, zaradi katerega njegova lirika sicer ne pridobiva množice bralcev, so pa zato konzumenti njegove poezije bolj zahtevni in poglobljeni potovalci v globine in širjave same besede, ki se v njegovem slovarjenju razpre v pravo pisano paleto pomenov in zvokov.
Stropnikova lirika, zbrana v tej knjigi, je sredobežje skozi galerijo njegovega dosedanjega lirskega slovarohodja, je izbrana antologija, v kateri se pesnik odkriva v svoji avtohtoni govorici, ki je sicer že znana in bo v sodobni slovenski liriki prav gotovo odmevala s prizvenom vznemirljivosti in kljubovalnosti. Ter seveda poguma, s katerim se dotika vsega, kar smo že zdavnaj – in radostno – zatajili v svojem »ubožnem glasu«.
Milan Vincetič