Sašo Dolenc: Kratke zgodbe o skoraj vsem: o zvezdah, genih in atomih

Biografije in spomini / Kratke zgodbe in esejistika / humanistika in družboslovje / naravoslovje, tehnika, matematika / zgodovina in geografija

Kratke zgodbe o skoraj vsem: o zvezdah, genih in atomih Sašo Dolenc

"Ko se je 30. maja 1832 v južnem pariškem predmestju šele začenjalo daniti, je mladi mož Évariste Galois, povsem neprespan in s pištolo v roki, že stal nasproti artilerijskemu častniku z imenom Pescheux d’Herbinville. Šlo je za klasični dvoboj, v katerem sta oba nasprotnika z orožjem branila svojo čast in dobro ime. Danes sicer ni povsem znano, za kakšen spor je v resnici šlo, a kot vse kaže, je bila vzrok za spopad obeh mož brhka mademoiselle Stéphanie Félice Poterine du Motel." Skozi najrazličnejše zgodbe lahko na zelo zanimiv in preprost način spoznavamo znanstvene dosežke.

Lastnost	Vrednost
Založba	Kvarkadabra
Spremna beseda	Luka Omladič
Leto izdaje	2016
Strani	429
Jezik	slovenski
Tip datoteke	epub
ISBN	9789619329788

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Sašo Dolenc: Kratke zgodbe o skoraj vsem: o zvezdah, genih in atomih

Kupi Izposodi

Dolg opis

S PLATNIC:

Ko se je 30. maja 1832 v južnem pariškem predmestju šele začenjalo daniti, je mladi mož Évariste Galois, povsem neprespan in s pištolo v roki, že stal nasproti artilerijskemu častniku z imenom Pescheux d’Herbinville. Šlo je za klasični dvoboj, v katerem sta oba nasprotnika z orožjem branila svojo čast in dobro ime. Danes sicer ni povsem znano, za kakšen spor je v resnici šlo, a kot vse kaže, je bila vzrok za spopad obeh mož brhka mademoiselle Stéphanie Félice Poterine du Motel.

Na razdalji petindvajsetih korakov sta nasprotnika pomerila cevi svojih pištol drug proti drugemu in že naslednji trenutek je ranjen na tleh obležal mladi Évariste. Krogla ga je zadela v trebuh, mu predrla črevesje in le takojšnja operacija bi mu morda lahko rešila življenje. Že pred usodnim majskim jutrom je Galois dobro vedel, da privolitev v dvoboj zanj skoraj gotovo pomeni tudi smrtno obsodbo. Bil je namreč izvrsten matematik, a orožja ni bil tako vešč kot njegov izzivalec vojak d’Herbinville. Zato je vso noč pred dvobojem prebedel in poskušal na papir spraviti čim več matematičnih idej, ki jih je imel izdelane v glavi, a mu jih še ni uspelo zapisati. Vsi vemo, da smo ponavadi veliko bolj produktivni, če nas preganja rok za oddajo, kot če imamo še obilico časa. A povsem drugače je, če imaš le dvajset let, v glavi vidiš rešitve nekaterih matematičnih problemov, za katere veš, da jih ne pozna še nihče drug, zjutraj pa te čaka dvoboj, ki ga boš skoraj gotovo izgubil.

PREDGOVOR:

Kaj je pravzaprav znanstveno novinarstvo? Preprost odgovor, da gre za pisanje ali govorjenje o znanosti v medijih, sicer pokrije številna, vendar dejansko zelo različna poročila, kjer znanost nastopa kot referenčno področje. Od novice na zadnji strani brezplačnika, kako so »znanstveniki dokončno potrdil, da zeleni čaj pomaga pri hujšanju,« do eseja o črnih luknjah v časnikovi sobotni prilogi.

Zato je znanstveno novinarstvo smiselno ločiti od le poročanja (bolj ali manj avtentičnega ali senzacionalističnega) o znanosti. Razliko si predstavljamo podobno kot razliko med reporterskim delom, ki novico sestavi iz opisa in razlage dogodkov na terenu, in sledenjem ter razporejanjem agencijskih novic. Res je, da se ločnica med obojim v pospešenem svetu modernih medijev in blogosfere kaže kot zabrisana, a ni zato nič manj ključna za ohranitev avtoritete novinarskega jezika.

To nas vodi do naslednjega vprašanja: kdo je lahko znanstveni novinar? Kaj ga kvalificira, da lahko o kompleksni pokrajini znanosti piše suvereno, kar pomeni, da vsaj načelno razume dogodke »na terenu« po katerem se giba in o katerem poroča manj poučenemu občinstvu? Verjetno nobena resna agencija za nalogo vojnega poročevalca ne bo izbrala človeka iz recimo kulturne redakcije, ki ne govori jezika konfliktnega območja in se ne znajde v težavnih razmerah, ki tam vladajo …

Za resno znanstveno novinarstvo je nujno, da se novinar v znanost znajde, povedano naravnost, v določenem smislu mora biti znanstveni novinar sam znanstvenik. Če se zdi ta zahteva preveč ekskluzivna (a spomnimo se, da je večina avtorjev res prelomnih »pop-znanstvenih« besedil aktivnih znanstvenih raziskovalcev – Gould, Dawkins, Greene, če omenimo le tri iz področja naravoslovja), jo natančneje opredelimo.

Znanstveni novinar mora poznati metodologijo raziskovanja in jezik znanosti, to je, način, kako znanost pride do svojih trditev in v kakšnem kontekstu so veljavne (spomnimo se le nedavne zabavne epizode o proizvodnji črnih lukenj v CERNu); vedeti mora, kaj je znanstvena skupnost in znati ločevati tiste, ki so v resnici njeni člani od tistih, ki le fingirajo znanstveni diskurz (o kvazi-znanstvenikih, ki pa so deležni velike pozornosti in mediji njihove trditve hkrati obravnavajo v istem košu s komentarji »pravih« znanstvenikov, lahko berete tudi na straneh naše revije …); poznati mora zgodovino znanosti in njenih oblik. Tako se znanost ne kaže kot ezoterična sekta, ki izreka svoje čudne trditve, v katere ni spodobno dvomiti, ampak kot živ pojav, družbeni in kulturni moment človeštva.

Bralec, ki o znanosti ni prav nič poučen, včasih težko ločuje znanstveno novinarstvo, ki ustreza vsem tem pogojem, od množice pisanja in pisarjenja o znanosti. Prav tako so redki takšni avtorji. Zato je morda naloga znanstvene skupnosti, da sama opravi določeno »uredniško delo« in poskrbi za kriterije. Takšno nalogo si zastavlja skupina Kvarkadabra, in takšen avtor je brez dvoma Sašo Dolenc.

Luka Omladič, urednik knjige